INTERVJU  

Kakšna je bila vaša znanstvena pot? Ali vas je pri tem oviralo to, da ste ženska? Ste čutili razliko v odnosu do tebe in moških kolegov?

Kot študentka sem se želela ukvarjati s temami, ki so pomembne, in zato me je pritegnilo preučevanje in preprečevanje samomorilnega vedenja. Znanstvena pot je (bila) polna naključnih situacij in odločitev. Med temi so tiste, da sem šla na lastno iniciativo na različne prakse v tujino, npr. Indijo, Kitajsko, Japonsko. Pa pisanje doktorata na temo žalovanja, pri čemer sta vmes umrla oba mentorja in štirje ožji družinski člani. Takšne izkušnje so me zaznamovale in krepile poslanstvo pomagati. Za to sem bila pripravljena trdo delati in se poglabljati v implementacijo različnih programov duševnega zdravja in tudi sprejeti izziv in odgovornost vzpostavitve našega centra skupaj s prof. Diegom De Leom. Hkrati me je vedno znova motiviralo, ko nam je uspelo narediti kak premik. Kar me je vedno znova presenečalo glede razmerjih spolov, je to, da na položajih moči tudi v naši stroki prevladujejo moški. V poklicih, ki nudijo pomoč, je seveda več žensk, zato je to obratno sorazmerje še toliko bolj boleče. Največje stanovske organizacije psihologije, psihiatrije in suicidologije so le redko imele predsednice. Sem pa seveda tudi zase pogosto slišala komentarje, da sem ambiciozna ali da zaradi službe veliko potujem, ali bila deležna vprašanj, kako sem si na kakšno oddaljeno službeno pot upala iti kar sama. Ampak me te zadeve nikoli niso pretirano vznemirjale, dokler so bile razumljene v mojem najožjem krogu. Na naši univerzi nikoli nisem čutila posebnih razlik; hkrati sem ponosna, da ženske na vodilnih položajih pri nas ne obstajajo le na papirju. To daje vzor in motivira.

V svoji znanstveni karieri ste naredili veliko tega, ukvarjate se s suicidologijo in z duševnim zdravjem. Je ostalo kar, kar bi še želeli narediti in doseči, oz. kaj je vaš naslednji izziv?

Meni se sploh ne zdi tako zelo veliko! Kajti veliko je še, česar nam manjka. Znotraj naših strok se razvijajo vedno nove intervencije in načini podpore. V Sloveniji pa nam manjka implementacija marsikaterih praks: npr., žalujoči so že ena takšnih skupin, kjer bi bilo potrebno še veliko narediti. Tako da izzivov ne bo manjkalo, saj jih je kar nekaj s sabo prinesla tudi epidemija.

Ste tudi pripadnica Državne enote za psihološko pomoč Uprave RS za zaščito in reševanje. Kaj to pomeni v praksi? Kdaj vas pokličejo, da pomagate, in kako poteka vaše delo?

Sistem aktivira psihologe ob večjih ali hujših nesrečah. Npr., če umre več ljudi, če so hudo poškodovani ali mrtvi otroci ipd. Nudimo prvo psihološko podporo na samem kraju dogodka, še pogosteje pa razbremenitev reševalcev oz. drugih vpletenih kak dan ali dva po dogodku. To so v bistvu tisti najtežji primeri, o katerih včasih slišimo iz medijev in se sprašujemo, kako so to situacijo doživeli vpleteni. Največkrat se razbremenitve izvedejo v skupini, pri čemer nas zanima vse, od tega, kako so ljudje izvedeli za težavo, kaj vse jih je ob tem skrbelo oz. so razmišljali do njihovih najtežjih čustvenih reakcij. Situacijam poskušamo nekako dati zaključek. Je pa državna enota relativno majhna, intervencije pa je nemogoče napovedati. 

Kako ohranjate svoje duševno zdravje? Ali to, kar ste se naučili pri delu z drugimi, pomaga tudi vam?

Pred desetletjem smo pri nas na Centru za raziskovanje samomora začeli uvajati programe čuječnosti. Takrat se je ta koncept šele pričenjal vpeljevati v psihološko stroko, med splošno javnostjo pa sploh še ni bil uveljavljen. Zato smo izvajalci intervencij šli skozi intenzivne treninge čuječnosti, izvajali smo poglobljeno delo na sebi in uvajali stalno prakso čuječnosti v naš vsakdan. Večkrat smo bili tudi na tedenskih odmikih v tišini (brez govorjenja, branja, bolj ali manj le v meditaciji oz. zavestnem vedenju), kjer se res soočiš z vsem, kar te pesti. Osebno mi ta praksa še danes nudi varen pristan, ko me stvari vržejo iz tira. Ko čutim veliko nemoč – včasih npr. zaradi nedelujočih sistemov, drugič le zaradi kakšnih vsakodnevnih zagat –, je to nekaj znotraj sebe, na kar se lahko zanesem. Ni druge magične palčke, kot ta, da tisto, kar učimo druge, pomaga tudi meni: umiritev z dihom in izdihom ter premislek o najoptimalnejših in sočutnih korakih naprej.

dr. Vesna Grahovac, Sektor za raziskovalno, razvojno in umetniško dejavnost