Generalna skupščina Združenih narodov je 11. februar razglasila za mednarodni dan žensk in deklet v znanosti z namenom opozoriti na pravico do enakih možnosti tudi na tem področju. Ženske so že od najzgodnejših časov veliko prispele k znanosti. Njihovo vključevanje na področje medicine je potekalo že v zgodnjih civilizacijah, študij naravne filozofije pa je bil odprt za ženske v stari Grčiji. V prvem in drugem stoletju našega štetja so prispevale k protoznanosti alkimije. V srednjem veku so bili samostani pomemben kraj za izobraževanje žensk, nekatere od teh skupnosti pa so jim nudile možnost, da prispevajo k znanstvenim raziskavam. V 11. stoletju so se pojavile prve univerze, vendar so bile ženske večinoma izključene iz univerzitetnega izobraževanja.

Na univerzi v Bologni je bila Bettisia Gozzadini prva ženska, ki je diplomirala na področju pravnih znanosti leta 1237 in je tudi predavala na univerzi. V 18. stoletju je druga Italijanka, Laura Basi, na tej univerzi doktorirala iz fizike ter predavala kot profesorica.

V poznejših letih devetnajstega stoletja je razvoj ženskih šol z zagotovil zaposlitev znanstvenicam in priložnosti za tiste, ki so se želele izobraževati. Marie Curie, prva ženska, ki je leta 1903 prejela Nobelovo nagrado (za fiziko), je leta 1911 postala dvakratna Nobelova nagrajenka (za kemijo) na področju sevanja. Od prve nagrade, podeljene ženski, do leta 2010 je Nobelovo nagrado za fiziko, kemijo, fiziologijo ali medicino prejelo 40 žensk.

Prve Slovenke so na dunajski univerzi začele študirati že leta 1897. Koroška Slovenka Angela Piskernik velja za prvo slovensko doktorico znanosti. Leta 1914 je na Dunaju doktorirala iz botanike. Melita Pivec Sterle (1894-1973) je prva Slovenka z dvema doktoratoma; prvega je pridobila na univerzi na Dunaju iz zgodovine in na Sorboni v Parizu zagovarjala še svoj drugi doktorat, ki še danes velja za temeljno delo o gospodarskem življenju v dobi Ilirskih provinc.
Na Univerzi na Primorskem sta ženski prva in sedanja rektorica, prof. dr. Lucija Čok in prof. dr. Klavdija Kutnar. V prejšnjem študijskem letu je na naši univerzi na I. stopnji študiralo 75 % študentk, na II. stopnji jih je bilo še več, celo 81 %, na III. stopnji pa nekaj manj, 68%. Od 284 dosedanjih doktorandov UP je doktorandk 164, kar predstavlja 58 %.

Moški raziskovalci na naši univerzi prevladujejo pri vodenju raziskovalnih programov (74 % vodij) kot tudi pri vseh prilagojenih raziskovalnih projektih in projektih mednarodnega sodelovanja. Tudi 56 % temeljnih raziskovalnih projektov vodijo moški raziskovalci. Ženske izmed projektov ARRS prevladujejo (58 %) le pri vodenju ciljnih raziskovalnih programov. Projekte Obzorje 2020 sicer vodi nekoliko več moških (66 %), vendar pri zahtevnejših in finančno obsežnejših projektih prevladujejo ženske. Velja izpostaviti, da največji projekt, InnoRenew CoE, vodi raziskovalka. Pri ostalih tipih raziskovalnih in razvojnih projektov (Erasmus, strukturni skladi, drugi mednarodni projekti) je vodenje projektov po spolu dokaj uravnoteženo – moški vodijo 55 % projektov, ženske pa 45 %. Ženske vodje izrazito prevladujejo pri projektih, financiranih iz strukturnih skladov (72 %) (vir: Načrt za enakost spolov na UP 2021–2027).